Neža Jurman: NEZ PEZ

Neža Jurman: NEZ PEZ
21. 4. – 30. 5. 2016

Vljudno vabljeni na odprtje razstave Neže Jurman, ki bo v četrtek, 21.4., ob 21.00, pred Galerijo Nočna izložba Pešak, AKC Metelkova mesto.

Okna Galerije Nočna izložba Pešak nam s tokratno razstavo odpirajo pogled v domišljijski svet Neže Jurman – NEZ PEZ, v svet risbe.
Risba umetnici predstavlja igrišče, kjer igra po svojih pravilih. To igrišče ni vezano na eno samo prizorišče risala in papirja, ampak živi tudi v tiskih, grafitih in tetovažah ter na različnih objektih. V Nočni izložbi izstopajo trije osvetljeni objekti, balončki, na katerih lahko, če uporabimo kukalo, ki je del galerije, opazujemo različne podobe in njihovo igro.

 

Neža Jurman – NEZ PEZ

Okna Galerije Nočna izložba Pešak nam s tokratno razstavo odpirajo pogled v domišljijski svet Neže Jurman – NEZ PEZ, v svet risbe.

Risba umetnici predstavlja igrišče, kjer igra po svojih pravilih. To igrišče ni vezano na eno samo prizorišče risala in papirja, ampak živi tudi v tiskih, grafitih in tetovažah ter na različnih objektih. V Nočni izložbi izstopajo trije osvetljeni objekti, “balončki”, na katerih lahko, če uporabimo kukalo, ki je del galerije, opazujemo različne podobe in njihovo igro.

Balončke, pol krogle, je umetnica prvič razstavljala kot “Bubble huggers” na skupinski razstavi Vseeno, v Škofji Loki, ter samostojno, na razstavi v Kosovelovem domu v Sežani. V obeh primerih so bile vse tri plastične polkrogle razpostavljene po tleh. S preprostim sredstvom, zvokom, ki pritegne gledalca, da se približa delu, je avtorica želela izpostaviti intimnost, ki je na delu, ko se gledalec sooča z umetniškim delom. S tem, ko se jim gledalec približa, jih (simbolično) objame – njihovo ime namreč izhaja iz besede objem (v ang. hug).

V tokratni izvedbi dela se zaradi odnosa do razstavljalnega prostora Nočne galerije Pešak, ki ga tvori hodnik za petimi okni, polkrogle iz tal preselijo na navpično površino. Prostor, ki je eden od elementov, s katerim je umetnica neprestano v dialogu, spodbuja nastanek novega dela, oziroma ga umešča v novo celoto, ki sta ji dodani dve deli.

Polkrogle v nočnem času skozi okna oddajajo svetlobo in vabijo k temu, da si pobliže ogledamo risbe, ki jih naseljujejo. Zvok, ki je vabil obiskovalca, je tu odvzet, kot tudi možnost približati se jim drugače kot s pogledom skozi kukalo na dvorišču. Poleg polkrogel sta neposredno pred razstavo, oziroma med postavljanjem, nastali dve novi risbi na rjavem papirju, ki zaokrožata postavitev v vsakem od stranskih oken in sta vidni od zunaj. Na njih od daleč razbiramo črne poteze, linije, ki tvorijo organske oblike, stilizirana bitja. Na eni od obeh za risanje uporabi kar črn lepilni trak, ki se od daleč ne loči od narisanih linij.

Svet bitij, tokrat ujet nad glavami metelkovskih obiskovalcev, bi lahko brali tudi kot njihov odmev oziroma kot je dobro opisala njene risbe, like Ida Hiršenfelder: “včasih so to neke vrste intimne beležke, drugič kratke zgodbe, ki sem ter tja stopijo tudi v prostor kot tridimenzionalni živalsko-človeški liki – zanje [Neža] pravi, da jih vedno poskuša obtežiti, čeprav se ji pogosto izmuznejo in postanejo igrivi.”[1] In res gre za pester svet poln nasprotij, čarovnije, groteske, včasih prenaseljen, drugič prazen, včasih topel, drugič hladen, odtujen ali le nerazumljen.

[1] https://www.dnevnik.si/1042701716/kultura/vizualna-umetnost/risbe-v-vsakem-koticku-in-na-prav-vsakem-koraku

Anabel Černohorski