Milan Ketiš: Valovanje

Milan Ketiš: Valovanje

Vljudno vabljeni na odprtje razstave Milana Ketiša z naslovom Valovanje, ki bo v četrtek, 17.3., ob 20.00, pred Galerijo Nočna izložba Pešak, AKC Metelkova mesto.

Milan Ketiš pri svojem ustvarjanju najpogosteje uporablja naravne materiale ali tiste, ki so povezani z naravo. Navdih za dela črpa iz „vsakdana”, tistega, ki nas obkroža in tistega, ki je v nas.

Delo Valovanje je sestavljeno iz petih risb velikih formatov, narejenih iz rjavega papirja, ki ga s silo svojega telesa preoblikuje, zmečka. Opazuje vdrtine in izbokline, ki so posledice giba, ujetega v objekt, papir. Z dotiki „risala” se sprehaja po novonastali plastični površini.

Vsako risbo zaznamuje edinstven vzorec, nastal najprej z mečkanjem in nato še z dotiki barve, ki nam predoči drugo gibanje, gibanje telesa prek „risala” v umetnikovih rokah. O izbiri papirja kot nosilca je zapisal, da ga privlači njegova ranljivost, podvrženost spremembam, minljivost. Pojmi, ki dobro opisujejo tudi naše telo, telo, ki je del vsake umetniške stvaritve, telo, ki je neprestano v gibanju.

Postavitev razstave se na prvi pogled zdi v nasprotju z umetnikovimi načeli. Ketiš gledalca navadno spodbuja, ne le, da opazuje, ampak, da začuti umetniško delo s celim telesom. Veliko informacij se izgubi ob uporabi zgolj enega od naših čutov, poleg tega pa tudi naše dojemanje stvari zares nikoli ne poteka zgolj iz informacij, pridobljenih prek le enega od čutov in brez predhodnih izkušenj.

Pri Valovanju smo, zaradi distance, ki jo ustvarja Galerija Nočna izložba Pešak s tem, ko ne dopušča obiskovalcu, da bi se sprehodil med deli in se jih morda celo dotaknil, na nek način odmaknjeni od umetniškega dela in od izkušnje, pri čemer se zdi, da lahko ravno s to distanco premislimo o naši odtujenosti od nas samih in od sveta. V dela se lahko poglobimo z uporabo daljnogleda, ki pa ne omogoča zajetja celotne površine, ampak le njenih delčkov.

Vsakdo, ki se ukvarja in deluje na področju umetnosti, pride slej kot prej do vprašanja: kaj je umetnost. A na to vprašanje je težko odgovoriti enoznačno. Zdi se, da nedvomno drži, da brez ljudi umetnosti ni. Tako ali drugače smo ljudje vmesni člen med obstojem in neobstojem umetniškega dela. In če si sposodim Milanove besede: „začne se pri čutih”, menim, da bi morali tudi to razstavo opazovati, čutiti in misliti s tem v mislih.

Anabel Černohorski