Nevena Aleksovski: Napačna stran

Nevena Aleksovski: Napačna stran

(29. 6. 2015 – 14. 7. 2015)

Galerija Nočna izložba Pešak, AKC Metelkova mesto
Otvoritev: ponedeljek, 29.6.2015 ob 21.30

Na razstavah slikarke Nevene Aleksovski pogosto nastopa risba. Bodisi samostojno, bodisi kot gradnik večje celote, del risarske inštalacije. Sam »razstavni prostor«nedvomno vpliva na njeno delo, pa naj gre za tiskane izdaje, splet ali galerijski prostor. V razstavi Napačna stran v galeriji Nočna izložba Pešak se predstavlja z deli, ki jih je naredila prav za ta prostor. Okna je zapolnila s ploskovitimi podobami, grajenimi iz črnih linij in potez, dodatno dimenzijo pa predstavlja svetloba, ki proseva skozi prosojen papir. Zaradi velikosti oken vsaka zaokrožena celota pridobiva na monumentalnosti, čeprav še vedno ohranja stik z zanjo značilno intimistično risbo.

Gre za risbo, ki je najpogosteje v vlogi dnevniških zapisov, v katere je ujeta refleksija njenega lastnega življenja: vsakodnevnih dogodkov in notranjega doživljanja. Ob razstavi Ljubica Rolanda Barthesa, ki je nastala v letu 2015 v sodelovanju s pesnico Ano Makuc, je o Neveninem delu med drugim zapisano, da avtorica »…preizprašuje, išče in raziskuje svojo pozicijo kot ženska, migrantka, prekarka, umetnica in nomadka, nakazuje na banalnost vsakodnevnega sporazumevanja in izpostavlja duhovno in čustveno praznino sodobnega človeka.”

Z risbo predvsem beleži vtise, gre za tok misli, podzavest in zavest, med katerima je most, ki ga Nevena s svojo dejavnostjo neprestano neguje. »Kdo sem?« je eno poglavitnih vprašanj. Ne glede na številne vloge, s katerimi se (lahko) identificira v življenju in ki potemtakem hote ali nehote silijo v interpretacijo njenih del, ali pa morda ravno zaradi njih, lahko odgovor na to vprašanje najdemo v besedah Carrollove Alice, ki premore nemalo modrosti: »Jaz – tega skorajda sama ne vem…« »Vem samo, kdo sem bila, ko sem davi vstala, ampak odtlej sem se že nekajkrat spremenila.« Poglabljanje vase je terapija, spoznavanje sebe in sveta. Razmerje nje same do nje same, četudi je pot med tema dvema posredovana prek realnosti, ki jo doživlja in ki se spreminja, kot se tudi ona sama.

Nevenin likovni jezik se spogleduje z otroško risbo, umetnostjo »naivcev«, »norcev«, skratka tistih, katerih izražanje svojih občutij je na nek način bolj neposredno, manj »zamaskirano«. Dojemanje in razumevanje (tovrstne) umetnosti, ki je včasih neposredna, preprosta, drugič zakodirana, zaprta v svoj jezik, ki se ga ne da docela razvozlati, pa je za gledalca vedno pomanjkljivo, a prav zato na nek način toliko bolj vznemirljivo.

Anabel Černohorski