Damijan Kracina & Vladimir Leben: Sleep of Reason

Damijan Kracina & Vladimir Leben: Sleep of Reason

(10. 9. 2014 – 10. 10. 2014)

21. OBLETNICA AKC METELKOVA MESTO:
Razstava v okviru kolektivnega projekta: Mozaik ustvarjalne Metelkove,
sodelovanje Galerije Alkatraz z ustvarjalkami in ustvarjalci AKC Metelkova mesto.
Na ogled do 10. oktobra. Otvoritev: sreda, 10.09.2014, 22:00

Sleep of Reason je delo, poliptih iz petih kartonov, in obenem naslov razstave, ki je plod še ene v vrsti združitev kreativnega naboja Vladimirja Lebna in Damijana Kracine. Tudi tokrat se vidi, da jima sodelovanje in ustvarjanje skupnih imaginarnih »ekosistemov« ne povzroča težav. Risbe, ki so nastale posebej za in ob prvi obletnici delovanja Galerije Nočna izložba Pešak,[1] so zapolnjene s predmeti in bitji, ki jasno izhajajo iz dveh različnih domišljijskih in slogovnih pokrajin, a vendarle prepričljivo tvorijo celoto.

Galerija Nočna izložba Pešak je unikaten prostor, ki prevprašuje vlogo klasičnega razstavnega prostora. Na domiseln način so dela namreč postavljena pred velika okna, ki se osvetlijo, ko pade mrak. Gre za galerijo, v katero ne vstopimo in se ne sprehajamo med deli, ki tradicionalno visijo na stenah. Gre za svet, ki oživi šele, ko se začne mračiti, ko se za okni prižgejo luči in osvetlijo dela ter do neke mere »utišajo« bogato okrašeno zunanjost stavbe Pešak, v kateri se galerija nahaja, svet, ki ga lahko, kot raziskovalci, opazujemo skozi monokular, pritrjen na stolp nasproti galerije. Galerija se neinvazivno odpira proti nam in presega meje strogega galerijskega prostora, saj nekaterim neslutečim mimoidočim deluje le kot dekorativna kulisa dvorišča Metelkove, drugim kot zanimiva izložba, na kateri si lahko pasejo oči, spet tretji pa v njej prepoznajo galerijo in vso umetniško produkcijo, ki je v njej predstavljena, na dostopen in neposreden način. Neposreden vendar ponovno nevsiljiv, saj razstave opazujemo od zunaj, z razdalje, in s pomikanjem mimo stavbe vsak trenutek ujamemo drug detajl razstave, drugo podobo. Slednje je najočitneje pri tokratni razstavi. Do sedaj so namreč avtorji v galeriji razstavljali večinoma svoja starejša dela, tokrat pa sta se Kracina in Leben lotila čisto novega projekta izključno za to razstavo.

Prav zaradi narave razstavnega prostora, logistike opazovanja del od enega okna do drugega, sta skupaj zasnovala eno sliko, ki se razteza čez celotno razstavno površino. Robov slike torej ne opazimo in lahko le slutimo do kod se slika razteza. Zdi se, kot da domišljijski svet, ki ga opazujemo, vlada celotnemu nadstropju stavbe. Vizualno spominja na njun skupni projekt izpred nekaj let z naslovom 2πr, pri čemer pa je razstava Sleep of Reason statična, saj ambient tu ustvarjata le z risbami, brez zvočne pokrajine, ki jo je za 2πr ustvaril Sašo Kalan.

Ker se robov posameznih del ne vidi, se vprašamo, kaj in kam pravzaprav gledamo. Ali gre za sanje, ki so naseljene s pošastmi, kot dobesedno vidimo na Goyjevi grafiki Spanje razuma proizvaja pošasti (1797/98), po kateri se obravnavano delo imenuje (Sleep of Reason – Spanje razuma)? So elementi iz Lebnovega in Kracinovega dela pravzaprav pošasti? Ali gre za komentar na družbeno realnost?

Slika Sleep of Reason je sestavljena iz petih velikih kartonov. Zaradi specifičnosti razstavnega prostora, kjer je del slike zakrit, se povezave med posameznimi kartoni nekoliko izgubijo. Nepretrgana pripoved se tako razstavi na posamezne epizode. Prav zaradi te postavitve, se zato sprva zazdi, da na sliki vlada kaos, čeprav v resnici ni tako.

V Lebnovem »kovčku« imaginarnih predmetov tako lahko brskamo med otroškimi igračami: medvedki, mehaniziranimi živalicami, robotki, celo nostalgični sladoledni lonček v obliki nogometne žoge nas odpelje v čas otroštva. Vendar pa moramo biti med brskanjem pazljivi, kajti med raznovrstnimi predmeti preži na nas zobovje, ki sicer na humoren način, pa vendar, sproži občutek nelagodja. Opomin, da se v svetu skrivajo tudi nevarnosti, tako racionalne kot neracionalne, ki proizvajajo občutke strahu in tesnobe.

Zaradi izbire rjavogrundiranega kartona in oglja ter krede kot tvorcev podob, barvitost Lebnovega dela ne pride do izraza tako kot sicer pri njegovem slikarstvu. Pa vendar s tem še toliko bolj dokazuje, da so njegovi predmeti, medvedki, še vedno prikupni, mehki, za razliko od nekoliko temačnejših in abstraktnejših organskih bitij in njihovih delov ostrih oblik, ki jih kiparsko gradi Kracina in ki po avtorjevih besedah spominjajo na Van Eyckov grisaille.

Pri Kracini sta značilna naslon na lastno kiparsko dejavnost in pogosta referenčnost na zgodovino umetnosti: tako se v ustju nekakšnega ostanka njegovih mesojedih rastlin, v kombinaciji s steklenimi elementi, zaradi ostrine in sivine organskost preliva v mehaničnost in kovinskost. Očitna referenca na umetnostno zgodovino je npr. večstrani geometrijski predmet, ki prikliče v spomin Giacomettijev kip, ki je sam referenca na geometrični predmet iz Dürerjeve slavne enigmatične grafike Melanholija I (1514), pri čemer prisotnost tega, iz zgodovine in naslova, očitno ne označuje svetlih občutij.

Gre torej za nekakšno domišljijsko ropotarnico, v kateri je prostor le nakazan in se razteza v neznane smeri. V njej so hranjene igrače, ki so odtujene, zavržene in jim je smisel v odsotnosti otrok odvzet. Tu so še nekakšna okostja, kremplji, klešče, ki so prav tako izolirani od bitja – celote, dvojna vijačnica DNK, ki ni na svojem mestu, ampak se vije v praznini, vijak, ki leži v prostoru in kliče po svojem prejšnjem mestu v kakšnem stroju ali napravi, katerega del je bil, zobovje brez lastnika, v prazno stopajoči robotek … Naslikane podobe so sprva simpatične, razumljive in dostopne, vendar takoj v naslednjem trenutku postanejo varljive, sumljive. Odkrivajo tudi svojo hladnejšo stran, kot bi svarile pred resnično izkrivljeno podobo sveta. Na prvi pogled se tudi liki avtorjev močno razlikujejo med seboj, vendar po premisleku opazimo njun skupni imenovalec – reminiscenco. Kljub nekaterim skrajno futurističnim likom je na sliki namreč moč zaznati usmerjenost proti preteklosti. Slika je skupek reminiscenc, na eni strani čustveno obarvanih osebnih spominov in na drugi strani naslonom na zgodovino umetnosti. Naslikane podobe so kot podobe spomina, srečnega in hkrati neprijetnega.

Zakaj so ti predmeti pristali v tem prostoru? Očitno je, da tukaj ne služijo svojemu primarnemu namenu, da so izgubili svoje mesto. Zdi se, da temu svetu vladata odtujenost in brezsmiselnost, ki nakazujeta na bivanje, ki je zgolj samo sebi namen. Vprašamo se lahko, ali morda ne gledamo v notranjost melanholika, osebe, ki jo navdaja otožnost zaradi sveta, ki se mu zrcali v mislih. Na prvi pogled naslikane podobe delujejo kot nametane na sliko, vendar se v resnici del teh podob med seboj lepo povezuje in prehaja iz enega prostora v drugega. Iz skoraj vesoljskega, neopredeljivega na skrajnih delih slike do bolj konkretnega v središču slike, ki je označen z nekaj perspektivičnimi črtami. Tudi iz večjega kaosa na robovih k večjemu redu v središču slike.

Svet, ki ga gledamo skozi okna, kljub namigom na gibanje deluje mrtev, hladen, temačen, tako zaradi odtujenosti, kot tudi oblik, barv in tako, kot je delo odprto za interpretacije, njegova usoda ni zapečatena.

[1] Ta je del praznovanja 21. obletnice AKC Metelkova mesta, kjer se galerija nahaja in kjer imata umetnika svoje ateljeje.

Anabel Černohorski in Tina Fortič