Jan Martinčič: (Aggregat-4)

(Aggregat-4)

V seriji slik z naslovom (Aggregat-4) Jan Martinčič raziskuje simbolno, skoraj religiozno prisotnost bombe kot entitete, ki presega svojo tehnično funkcijo. Ko bomba preneha biti orožje in postane podoba, nastane prostor, kjer se vojna ne prikazuje več kot dogodek, temveč kot arhetip. Ne prikazuje zgodovine, temveč njeno senco. Bomba je tu upodobljena kot manjše božanstvo, kot naravna sila, ki ji človeštvo že dolgo služi – ne iz slepe pokorščine, temveč iz notranje potrebe po destrukciji kot sestavnem delu človeške družbe.

Raketo V-2, prvi zametek balističnega izstrelka, umetnik ne upodobi kot stroj, temveč kot prisotnost: nekaj, kar ni v funkciji, temveč v pričakovanju – kot bitje, ki preži. Zaradi njene velikosti in nezanesljivosti jo dojema kot bolj osebno, skoraj živo. Vsako delo iz cikla predstavlja en vidik bombe – vsaka figura ima svoj značaj, voljo in način manifestacije: požrešnost, brezbrižnost, hlastanje, ekstazo ter praznino, ki sledi njenem pojemanju. Kot pri starih božanstvih, ki so obenem plodna in uničevalna, so tudi tukaj aspekti bombe prikazani kot emocionalne maske: groteskne, deformirane, a ne brez dostojanstva. Surova ekspresivnost poteze, sledi razpadanja in skulpturalna gesta nanosa se srečajo s kompozicijsko discipliniranostjo in skoraj arheološko prisotnostjo objekta. Vse skupaj deluje kot nabor fragmentarnih tihožitij iz neimenovanega časa – ostanki ali zametki oblik, ki ne skušajo ničesar ponazoriti, pa vendar nekaj razkrivajo. Kot da bi v njih odmeval svet, ki je izginil, še preden je dobil svoj pomen.

Martinčičeva dela vzpostavljajo napetost med redkostjo upodobljenega in izrazitostjo figure. Svet, ki ga naseljujejo njegove podobe, je prazen, skoraj brezčasen, a obrazi in telesa, ki vznikajo iz te praznine, delujejo ignorantsko – kot entitete, ki niso zavedne svoje lastne destruktivne estetike. Delujejo kot stare, zapečatene religiozne dogme, ki vztrajajo pri svojih pravilih, čeprav so postale v zavesti sodobne družbe nesprejemljive, če ne celo absurdne. A prav ta razkorak – med zavestjo in dejavnostjo – umetnik razkriva kot temeljno protislovje: samo-destruktivnost ni anomalija zgodovine, temveč njen stalen tok. Potreba po nasilju ni izginila – spremenila je le svojo podobo, obliko, pretvezo. V tej seriji ni prostora za samokritiko – bog se ne opravičuje.

Aggregat-4 je cikel, ki ne nudi tolažbe. Namesto estetske distance ponuja kontemplacijo: pogled v prazno zenico stroja, ki se je odtrgal od službe človeku in postal ogledalo njegove lastne nepredvidljivosti. Dela na razstavi ne nosijo politične agende, temveč se ukvarjajo z arhetipskimi podobami destrukcije, ki skozi zgodovino obstajajo kot del človeške imaginacije. Ikonografija bombe je tukaj prestavljena v skoraj otroško ilustrativnost – kot da bi v svetu, kjer je nasilje povsem normalizirano, našla svoje mesto v otroški slikanici. V tej hipotetični realnosti strašljiva estetika ne deluje več kot šok, temveč kot vsakdanja ogabnost.