Ema Ajster: Belcebubova past za muhe

30. 1.–20. 2. 2026

Belcebubova past za muhe je prostorsko specifična instalacija umetnice Eme Ajster, ki v kontekstu Nočne izložbe Pešak tematizira zlo kot kompleksno, zgodovinsko in ontološko kategorijo. Izhodišče razstave je figura Belcebuba, v krščanski mitologiji padlega angela in kneza demonov, ki ga umetnica ne obravnava kot personifikacijo absolutnega zla, temveč kot produkt razmerij moči, moralnih hierarhij in procesov izključevanja, predvsem pa kot posledico potlačitve in razkroja tistega, kar je v posamezniku najtežje sprejemljivo. V instalaciji se ne pojavi kot nasprotje dobrega, ampak kot nekaj, kar posameznika odtuji od lastnega jedra vzporedno s tem, ko slednji izgublja stik s svojo notranjo kompleksnostjo.

Razstava se razpira skozi pet oken Nočne izložbe Pešak, kjer je že od daleč vidna razvejana struktura Belcebubove pasti za muhe. Prostor izložbe deluje kot fragmentiran pogled v notranjost sistema: v sredinskem oknu se razkrije Belcebub kot groteskna, maski podobna figura, v preostalih pa množica ujetih muh, razporejenih kot ponavljajoči se motiv. Muhe ne nastopajo zgolj kot žrtve, temveč kot oblike, ujete v mehanizem privlačnosti in pogube, v logiko, ki ne temelji na individualni odločitvi, temveč na ponavljajočih se vzorcih ujetosti. Past tako ne deluje kot enkratni dogodek, temveč kot struktura, ki proizvaja lastne pogoje delovanja.

Ajster uporablja izrazito surovo, materialno in organsko estetiko, ki se izmika jasni simbolni razlagi. Instalacija deluje kot telesni aparat: lepljiva, fragmentirana in težko berljiva, kar poudarja občutek nelagodja in ambivalence. Belcebubova figura ni predstavljena kot suvereni nosilec zla, temveč kot bitje, ki je prisiljeno v vlogo opazovalca in vzdrževalca sistema, v katerem se hrani z ostanki in posledicami lastne usode, deluje hkrati kot ujetnik in vzdrževalec mehanizma, v katerem se pomen in odgovornost nenehno prelivata.

Umetnica zlo v tem delu razume kot neizogibno danost, ki ni zunanja grožnja, temveč stanje, s katerim se posameznik nenehno sooča. Ne gre za moralno lastnost ali zavestno izbiro, temveč za vlogo, ki se oblikuje znotraj določenih razmerij in se ji ni mogoče preprosto izmakniti. Čeprav izhaja iz subjektivnega razmisleka, razstava odpira širše, splošno berljivo polje, v katerem se osebno in kolektivno prepletata.

Tudi v sami postavitvi ni jasno določljivih pozicij: Ajster se ne umešča ne izključno v vlogo Belcebuba, ne muh, ne abstraktnega mehanizma, temveč vztraja v njihovi prepletenosti. Ta nedoločljivost se odraža v načinu, kako je delo umeščeno v razstavni prostor. Fragmentiran pogled skozi steklo, zaznamovan z gibanjem mimoidočih in nočno svetlobo, razstavo razpira kot niz delnih razkritij. Kontrasti materialov in zadržana barvna paleta poudarjajo telesnost in atmosfero, pri čemer ravno nočni kontekst okrepi ambivalentno razmerje med grotesknim in zapeljivim: med tistim, kar privlači, in tistim, česar se raje ne bi dotaknili.