Sangara Perhaj: Dreamscape

V razstavi Dreamscape se Sangara Perhaj potopi v mehki teren domišljije, kjer se idiličnost krajine in naivnost materialov srečujeta s tistim, kar tiho preži pod površjem: kolektivna občutja, otroška senzibilnost, nevidne travme in krhkost upanja.

S pomočjo tekstilnih kolažev, razrezanih vzorcev in razigranih nalepk umetnica sestavlja razpoke med sanjsko pokrajino in vsakdanjo stvarnostjo. Njene tkanine, po oknih razobešene kot zemljevid otroških spominov, ustvarjajo ambientalno instalacijo, ki gledalca nežno povabi v intimni prostor doživljanja. Postavitev razstave je zasnovana kot nekakšna embalaža, ki se razpira pred obiskovalcem: stranski dve okni delujeta kot simbolični ovoj, kot karton, srednja tri pa se odprejo kot vsebina – kot mehko jedro narave, za katero si moramo vzeti čas, da jo razpakiramo.

Med njimi se pojavljajo prizori, ki spominjajo na otroške risanke, retro ilustracije in dekorativne motive, vendar niso zgolj lepi ali nostalgični – s sabo tiho nosijo tudi slutnjo praznine, ki nastane, ko sanjski svet postane beg iz realnosti. Estetika razstave ni ne ironična ne cinična – nasprotno, v svoji ranljivosti je iskrena. Lepota tukaj ni zato, da bi prikrila bolečino, temveč da bi jo preoblikovala v nekaj otipljivega, nežnega, morda celo zdravilnega.

Sama forma del vpeljuje elemente procesualnosti: tekstil je razrezan, ročno zašit, mestoma nepopolno sestavljen, kar izpostavlja umetničino odločitev, da ohrani vidno sled dela. Kolažni motivi iz različnih tekstur prepletejo materiale, ki so sicer v umetnosti pogosto prezrti, tukaj pa postanejo nosilci osrednjih pomenov – del imaginarnega sveta, ki je hkrati navidez oddaljen in čutno navzoč. Razstava s svojo snovno govorico vabi v izkušnjo, ki spominja na igro, a nosi težo resničnega.

A tudi Dreamscape ni popolnoma nedolžen. Pod površjem nalepk, metuljev in pasjih mladičev vibrira napetost – podobno kot v otroški domišljiji, kjer je vsak gozd lahko tudi kraj strahu, vsaka gorska pot tudi pot v neznano. Umetnica to napetost subtilno prenese v svojo materialnost: tekstilne površine so natančno zašite, a ostajajo mehke, odprte, nedokončane – kot svetovi, ki so hkrati že doživeti in še ne povsem izmišljeni.

Dreamscape ni pobeg iz realnosti, temveč način, kako jo drugače gledati – skozi filter nežnosti, igre in mikro-upora.