Urška Savič: Flora in struktura

V projektu Flora in struktura umetnica Urška Savič izhaja iz neposrednega stika s prostorom. Pred odprtjem razstave se za nekaj dni zasidra v okolju, kjer razstavlja, ga opazuje, beleži in v njem pušča fizične odtise. Rastline, ki rastejo ob robovih Metelkove – bambus, divje rastje, vegetacija med razpokami urbanega tkiva – postanejo nosilci odtisa kraja. Z neposrednim stikom jih prenaša na tekstilne površine, blago tako postane površina spomina in prenosa.

Razstava temelji na postopku odtiskovanja: na fizičnem stiku med materialom in prostorom. Savič pri tem razširja razumevanje fotografskega medija kot odtisa oziroma sledi. Podoba ne nastane kot reprezentacija ali dokumentacija, ampak kot posledica stika, nastane materialni zapis srečanja med površinami. V tem smislu delo odpira povezave z razmisleki Georgesa Didi-Hubermana o podobnosti, ki se vzpostavlja prek dotika, prenosa in bližine.

V delu se prepletajo različne umetničine dolgoletne prakse: sitotisk z uporabo predmetov, odtiskovanje mestnih površin, fotogramski postopki in prenašanje tehnik iz fotografskega laboratorija v polje grafike in scenografije. Odtis pri njej ni samo formalni postopek, ampak hkrati način mišljenja podobe – kako beležiti tisto, kar običajno ostaja obrobno, prezrto ali začasno.

Pomemben del projekta predstavljajo tudi materialni ostanki preteklih del. Umetnica uporablja fragmente, ostanke in arhivske materiale, pri čemer arhiv razume predvsem kot prostor margine: kot prostor tistega, kar ostane na robu, izrinjeno iz osrednjega pogleda, a še vedno nosi sled časa, uporabe in prisotnosti.

Poleg rastlinja v delu nastopajo tudi elementi metelkovske infrastrukture – železne konstrukcije, stolpi, ograje in podporni sistemi prostora. Ti začasno postanejo nosilci zelenega spreja, podobnega označevalnim barvam z gradbišč ali gozdarskih terenov. Barva se bo sčasoma izprala, sled bo izginila. Projekt je tako nosilec napetosti med organskim in urbanim, med trajnim in minljivim, med gesto označevanja in njenim postopnim razkrojem.

Flora in struktura je zato mogoče razumeti kot začasen arhiv nekega prostora – njegovih rastlin, struktur, robov in prehodnih stanj. V času intenzivnega preoblikovanja mestnega prostora in izginjanja urbanega rastja delo vzpostavlja občutljivo in vztrajno gesto pozornosti do tistega, kar v mestu še raste, se oprijema robov in kljubuje nadzoru.