Zala Tomažič: Odsotnost, ki kriči

10. 9. – 31. 10. 2026

Zala Tomažič je na Metelkovi aktivna od leta 2020, ko se je vključila v mladinsko aktivistično organizacijo, skozi leta pa je sodelovala v različnih antiavtoritarnih kolektivih in izdelala vrsto plakatov za dogodke v metelkovskih prostorih, med drugim celostno podobo lanskoletne 32. obletnice Metelkove. Lani se je od neposredne vključenosti v tukajšnje dogajanje začasno poslovila, saj je pričela študij na Akademiji umetnosti v Novi Gorici.

Za potrebe samostojne razstave se Tomažič vrača na Metelkovo. Prostor raziskuje skozi njegove materialne površine: sprehaja se, išče vzorce, fotografira detajle, jih izloča iz njihovega okolja, digitalno obdela in poveča ter natisne na velik format. Fragmenti Metelkove se tako preselijo v pet oken Nočne izložbe Pešak, kjer bodo v času razstave postali samostojne podobe prostora.

Tomažič iz Metelkove ne izbira vzorcev zgolj zaradi njihove vizualne zanimivosti. Če jih razumemo skozi pojem teksture kot metode, ki ga razvija Molly Anderson, lahko materialne površine dojemamo kot sledi procesov, skozi katere se prostor oblikuje, uporablja in spreminja. Ograja, rešetka, poslikava, plast barve ali vzorec na površini niso zgolj vizualni elementi, temveč nosilci različnih posegov, načinov uporabe, popravljanja, preoblikovanja in propadanja.

Umetničin postopek je tudi način opazovanja prostora: izbira je subjektivna – nekaj jo pritegne, nekaj drugega spregleda. Zato njena dela niso dokumentacija Metelkove v klasičnem smislu. So rezultati srečanja med umetničinim pogledom in materialom prostora.

Vsaka grafika predstavlja samo fragment Metelkove. Nobena ne more predstavljati Metelkove kot celote in mogoče je ravno to pomembno. Razstava ne pravi: »To je Metelkova,« ampak: »To so nekateri fragmenti, skozi katere lahko gledamo Metelkovo.« S tem se umetnica tudi izogne precej problematični ideji, da bi lahko neko kompleksno skupnost ali zgodovino prostora zajeli z nekaj podobami.

Če Tomažič iz Metelkove izloča fragmente, potem njene grafike niso samo prisotnost Metelkove v galeriji. Lahko jih razumemo tudi kot podobe potencialne odsotnosti. To pomeni: šele ko nekaj gledamo kot sled, se lahko vprašamo, čemu je ta sled sled. In zato ni nujno, da razstava govori: »Metelkova bo izginila.« Lahko govori veliko bolj subtilno: Kaj lahko materialna sled nekega prostora pove o njegovi preteklosti, sedanjosti in možnosti, da bo nekoč drugačen?